V prejšnjem zapisu sem govorila o fizičnem odzivu na stres in kako telo brez naše volje, ali zavesti doživlja stres…
Naše telo je na srečo ali nesrečo tako dobro prilagodljivo, da imamo sposobnost preživeti v najrazličnejših okoljih širom sveta. Smo najbolj razmnožena vrsta na svetu, ki ima le rahle nianse v izražanju genov na različnih poloblah.
Vseeno pa nam ta prednost včasih tudi škodi.
Normalizirane oblike stresa postanejo naše vezi, ki ustvarjajo najrazličnejše bolezni in simptome, ki so vezane na stres – psihosomatske bolezni.
Danes bomo globlje pogledali »prilagoditvene bolezni«, ki nazorneje opisujejo odnos med stresom, okrnjeno imunostjo in boleznijo.
(Veliko o tem govori Gabor Mate v svoji knjigi – Ko telo reče ne)
Poznamo torej odziv telesa na stres skozi boj, beg ali zamrznitev in ti odzivi ostajajo popolnoma enaki kot včasih, ko je za preživetje bilo treba bežati pred tigrom. Le da sedaj tiger v poslovni obleki nekako zmede naš um in nas prepriča, da zdržimo še kak dan, mesec leto. In sčasoma normaliziramo nivo stresa in ne prepoznamo nevarnosti, ki nam preti. Kljub temu telo jasno začne pošiljati signale, ki se odražajo kot bolečine in simptomi, ki jim včasih niti ne vemo vzroka.
Ker ne znamo več prepoznati grožnje v »tigru« nad nami.
Vse prepogosto postaja stres naš očitni sovražnik, ki mu težko določimo obraz, obliko ali vzrok. In prav tako kot stres imajo tudi čustva, ki so »vzrok« za stres svoj koncept.
Običajno niti ne vemo kaj ta koncept je in mogoče bo lažje, če razložim na naslednji način.
Psiholog Ross Buck razlikuje med tremi ravnmi čustvenih odzivov: Čustvo I, Čustvo II, Čustvo III.
Čustvo III
Kadar govorimo o Čustvu III, govorimo o našem počutju. O tem kako se zavestno počutimo – jeza, strah, ljubezen, sram…
Čustvo II
S Čustvom II opisujemo odziv na to čutenje. Ta odziv je lahko zaveden ali nezaveden, hoten ali nehoten. Obsega našo govorico telesa in vibracijo, ki jo oddajamo. Za starše je ta del običajno najbolj naporen, posebno, kadar otroci niso še dobro »socializirani« in sredi pogovora vskočijo s trditvijo: »To je dolgočasno!!!! Ne želim več poslušati takih bedarij!!!« in nas preplavi sram in frustracija zaradi nekontroliranega odziva. Seveda se podobno dogaja tudi starejšim, le da na drugačnem nivoju – v skladu z vzgojnimi načeli okolja. Ob tem se sčasoma pogosto pojavi potlačitev čustev (zaradi različnih dejavnikov) in v takšnih razmerah piše Buck, »bo čustvena kompetentnost ogrožena. …Posameznik v prihodnje ne bo vedel, kako naj se učinkovito spoprime s svojimi občutji in željami. Rezultat bo nekakšna nemoč.« (2)
In, če samo pomislite, koliko ljudi poznate, ki so ujeti v ta občutek nemoči… Ki so ujeti v nekakšne disfunkcionalne odnose, v katerem je navzoča celo zloraba, v stresni službi, življenjskem slogu, ki jih oropa resnične svobode.
Čustvo I
Čustvo I označuje fiziološke spremembe, sprožene s čustvenimi dražljaji – hormoni, stresnimi kemikalijami, imunskimi odzivi….Ti odzivi niso pod zavestnim nadzorom in jih ni mogoče neposredno opazovati od zunaj. Zavisi pa od naše čustvene kompetentnosti – »obvladanosti«.
Ponavadi terja:
- Zmožnost, da občutimo svoja čustva, tako da se zavedamo, kdaj doživljamo stres
- Sposobnost učinkovitega izražanja svojih čustev in obenem ohranjana identitete in čustvenih meja
- Zmožnost razlikovanja med trenutnimi čustvi in odmevi (čustvi, ki odmevajo iz preteklosti, večinoma otroštva); ter jasnim razlikovanjem med preteklostjo in sedanjostjo
- Zavedanje pristnih potreb sedanjosti brez potlačitve, da bi nas okolica sprejemala in odobravala
Čustvena kompetentnost je tisto, kar moramo razviti, da se zavarujemo pred skritimi stresi, ki ustvarjajo zdravstveno tveganje in obenem tisto, kar moramo pridobiti, da ozdravimo. Reguliramo jo lahko z učenjem povečanja kapacitete živčnega sistema in samoregulacije, tako da na novo povežemo med sabo um, telo in okolje. Ta povezava je včasih… no, dobesedno pokvarjena.
Več pa v naslednjem blogu…
Lahko pa si pogledaš več o osnovnih čustvih TUKAJ.
In 9 pogosto spregledanih izkušenj, ki povzročajo travme VEČ O TEM TUKAJ.
Viri:
- Gabor Mate – Ko telo reče ne, 58
- M. A. Hofer – Relationship as Regulators: A Psyhobiologic Perspective on Bereavement, Psyhosomatic Medicine 46, št. 3 (maj – junij 1984), 194