Tokrat želim z vami deliti še eno zgodbo – ganljivo in hkrati pretresljivo. Izvira iz knjige *Born for Love* (Rojeni za ljubezen), ki jo je napisal Bruce Perry. Že sam podnaslov pove veliko: *Zakaj je empatija ključna – in ogrožena*.
V šestem poglavju, z naslovom *Brez milosti*, Bruce opiše primer 17-letnega fanta, ki mu reče Ryan – čeprav to ni njegovo pravo ime. Ryan je imel vse, kar si najstnik lahko želi – nov luksuzen avto, razkošno hišo, bogate starše, priljubljenost in celo sprejem na prestižno univerzo. Bil je kot z zlatom posut princ, tik pred tem, da osvoji svet.
Ko je praznoval sprejem na univerzo, je pripravil veliko zabavo. Prijatelji, alkohol, bazen, razuzdana mladost – klasika. A tisto noč je Ryan v zabavo vključil še nekaj “posebnega”. Povabil je 15-letno dekle Amy – duševno in razvojno nekoliko zaostalo. Amy je obiskovala isto šolo. Ko jo je Ryan, šolski zvezdnik, povabil, je bila navdušena. V mislih si je že slikala nove prijatelje, zabavo ob bazenu, občutek sprejetosti.
Toda tisto noč se je vse sesulo.
Amy je bila spolno zlorabljena, izkoriščena, posmehovana – sredi zabave, kjer so drugi gledali. Po dogodku je bilo zanjo konec otroštva, konec zaupanja, konec mirnih noči.
In zdaj pride del, ki te reže naravnost v dušo.
Ryan, mladenič brez vidne preteklosti zlorab, sede v odvetniško pisarno, kjer ga kot strokovnjak preiskuje Bruce Perry. Ryan, brez trohice sramu, reče:
**»Naredili smo ji uslugo. Itak nikoli ne bi spala z nekom tako dobrim, kot smo mi.«**
Besede, ki v človeku zamrznejo kri.
A Bruce ne ostane le pri ogorčenju. Kot psihiater in raziskovalec gre globlje – k izvoru. In tam odkrije nekaj, kar na prvi pogled ni nič posebnega, a v resnici nosi uničujoče posledice.
Ryan ni bil tepen. Ni bil lačen. Ni bil osamljen v smislu fizične prisotnosti. A nekaj ključnega je manjkalo. Nekaj, kar ni otipljivo, pa vendar nujno za človeški razvoj – **stalna, varna čustvena povezanost**.
Ryanova mama je bila uspešna, zaposlena z dobrodelnimi projekti. Oče prav tako. Ryan ni bil zanemarjen, imel je varuške – veliko njih. In tukaj nastopi ključni podatek: **do svojega tretjega leta je imel kar 13 različnih varušk**. Vsakih nekaj mesecev nova oseba. Novi obraz, nov vonj, nov glas – in potem spet menjava. Nobene stalnosti. Nobene globoke povezanosti. Nobene prave osebe, ki bi ga držala v naročju, ko je jokal. Nihče, ki bi se uglasili z njegovimi potrebami.
V tistih najbolj nežnih letih, ko otrok šele spoznava, kaj pomeni ljubezen, varnost, čustvo drugega – je bil Ryan kot barka s strgano jadro, prepuščen tokovom in vetrovom, brez kompasa, brez kapitana.
Empatija se ne rodi sama od sebe. Zraste iz izkušenj – iz toplih objemov, iz odgovorov na jok, iz pogleda, ki sporoča: »Vidim te. Tukaj sem zate.« Če tega ni, otrok ne razvije zrcaljenja – občutka, da ima tudi drugi človek notranji svet. In tako pride trenutek, ko se mlad človek ne zmore več vživeti v drugega. Ko mu drugi ni več oseba, ampak objekt.
Zato Bruce Perry pravi: “…ni nujno, da postanemo pošasti zaradi nasilja, ki se nam zgodi. Dovolj je že, da nismo nikoli zares občutili človeške topline. Da smo zrasli brez ene same osebe, ki bi nas resnično videla.”
Ryanova zgodba ni izgovor. Je **opozorilo**. Družbam, staršem, sistemom. Da brez čustvene povezanosti, brez ljubeče navzočnosti, brez zrcaljenja – zrastejo ljudje, ki ne zmorejo sočutja. In ko to zmanjka, je meja med človekom in zverjo nevarno tanka.
📩 Prijava na novičke – nežno, brez hrupa in v svojem tempu.
Empatija se ne rodi sama od sebe. Zraste iz izkušenj – iz toplih objemov, iz odgovorov na jok, iz pogleda, ki sporoča: »Vidim te. Tukaj sem zate.« Če tega ni, otrok ne razvije zrcaljenja – občutka, da ima tudi drugi človek notranji svet. In tako pride trenutek, ko se mlad človek ne zmore več vživeti v drugega. Ko mu drugi ni več oseba, ampak objekt.