MALI t, VELIKI T?

SLIKA ZA BLOG ZVD

Zakaj nekateri pravijo mali t in zakaj je enako pomemben kot veliki T?

Mala travma – čeprav ta izraz uporabljam samo zaradi te razlage, po mojem ne obstaja. Vsak dogodek ostane pomemben, če spremeni našo fiziologijo.

Ampak samo zaradi slikovitosti bom za zdaj obdržala izraz mali t, ki stoji za čustveno zlorabo, zmerjanje, male stvari, ki jih pogosto normaliziramo in pozabimo.

Upam, da si bomo kljub temu zelo na jasnem, vse travme so si enake – ne iste, ampak imajo enak vpliv na živčni sistem.

Vsak doživlja svoje življenje drugače, na svet pridemo z različnimi predispozicijami.

Že v maternici je vpliv kortizola, ki preplavlja mamino telo, ena od spremenljivk, ki unikatno dopolnjuje enačbo otrokovega življenja. O genski predispoziciji govorimo ob celi vrsti bolezni in simptomov, ki se pojavljajo v družini posameznika in potiskajo njegovo življenje v določeno smer.

Prav zato na nekoga socialne razmere vplivajo bolj ali manj. Vse kar želim je, da si naslikate kako se travma izraža v telesu. V kakšnem stanju je vaš živčni sistem sedaj. Zaradi življenja, ki ste ga preživeli na vaš unikaten način, v vašem okolju.

Ampak, da najprej razložim kaj sploh je travma.

Travma ni dogodek, je sistemski in psihofiziološki odziv na dogodek. Kaže se v disregulaciji živčnega sistema. 

Živimo v svetu, kjer se zdi, da je vse definirano zunaj nas kot izkušnje, zato pogosto zamenjamo ti dve stanji – DOGODEK in ODZIV NA DOGODEK. Zato je beseda travma še vedno bolj ali manj funkcionalno opredeljena kot dogodek, ki so ga ljudje doživeli, izkusili, vendar izključuje odziv na dogodek. In če ste v medicinski skupnosti, se travma pogosto nanaša na udarec: poškodba glave, trebuha, torza… 

Ampak travma je odziv našega telesa.  Fizične, kemične in psihične spremembe, ki se zapišejo v naše telo, v naše celice, v naš živčni sistem. In če torej začnemo spoštovati svoje telo v smislu njegove lastne reakcije, razumemo, da nekatere stvari, ki so za nas trivialne, povzročijo travmatične izkušnje za druge; kot sta sramovanje ali zbadanje. 

Na nek način bi lahko travmo opredelili tudi kot:

– nekaj pomembnega, kar se zgodi v kratkem času (nesreča, operacija, bolezen, zloraba…), 

– kot več malih dogodkov, ki se dogajajo v časovno daljšem obdobju (sramovanje, zanemarjanje, zaničevanje, grožnje, zbadanje, medvrstniško nasilje….) 

– ali kot nekaj česar smo imeli premalo (premalo ljubezni, zaupanja, spoštovanja, mej).

V samem jedru travme bi lahko govorili o  kršitvi zaupanja, kar je pravzaprav kršitev občutka varnosti v lastnem telesu. Zato je treba poudariti osebno izkušnjo. Če ne poudarjamo osebne izkušnje, začnemo dobesedno zanikati travme, ki smo jih doživeli mi ali ljudje okoli nas.

Stephen Porges pravi, da: “… smo travmatizirana vrsta. To ni smrtna obsodba za to, kar smo. To ni omejitev. To je tisto, kar moramo začeti razumeti in spoštovati svoje odzive.”

V zadnjih nekaj desetletjih sem se veliko naučila od tistih, ki so bili travmatizirani, ki so preživeli travmo. 

Kaj so me naučili? Naučili so me, kaj pomeni biti človek. Od preživelih se na koncu naučiš, da izgubijo določene sposobnosti. Težko se počutijo varne z drugimi, objemajo, izpostavljajo, povezujejo – se dobesedno počutijo varne znotraj sebe, z drugimi in v različnih prostorih.

 Vendar nikoli ne izgubijo želje, da bi bili varni, da bi iskali to varnost. Pravzaprav, začnejo te učiti, kaj je biti človek in kaj je povezovanje z drugimi. 

Torej, ko se pogovarjate z osebami, ki so preživele, recimo, hude travme in jih vprašate : “Kaj so vaše sanje?” Odgovorijo: “ Moje sanje so dobesedno počutiti se varno v objemu drugega.” 

“Kaj se dogaja na tej poti do izpolnitve teh sanj?” Pravijo: “Moje telo se odzove v grozi, grožnji, ko sem v bližini drugega.”

Tako se začnemo učiti, da imamo v bistvu um razuma in um našega telesa, ki je usmerjen v preživetje in nista vedno skladna. In zato ne moremo reči: “Oh, nič ni narobe s tabo, greva ven in se igrajva.” Kognitivni um, namerna miselnost ustvari misel: to je odlična ideja. Potem pa lahko oseba naredi en korak naprej in nenadoma dobi ogromne visceralne- telesne spremembe in telo se odzove s stresom, strahom, previdnostjo, nezaupanjem…

Zato se moramo naučiti spremljati in spoštovati, kar nam sporoča telo. 

Potem je tu še drugi korak, ki je v svetu fizične in psihične bolečine opisan kot točka, v kateri moramo naučiti svoje telo, kako naj ne bo tako prestrašeno. V tem primeru ne mislim na predavanja, resnično moramo pokazati telesu, da to ni boleče ali nevarno. Torej titracija, nihanje, napetost, sproščanje, zaznavni čut…. Gre za to, da živčnemu sistemu omogočimo, da v kratkih doživljajih doživi spremembe, ki so drugačne od prejšnjih, drugačne od predvidljivega. Na ta način živčni sistem postane bolj sprejemljiv ali dostopen. Ustvarimo novo kapaciteto in odpornost živčnega sistema.

Ko doživimo travmo vstopimo v svet obrambe, zato tudi živčni sistem ostane v tem stanju, dokler ga ne naučimo drugače. Ko vidite profil te obrambe (in velikokrat je to kronična bolečina), se vprašate -, kako komuniciram s tem živčnim sistemom, da opusti svojo obrambo. In to je včasih težka pot in potrebuje jasne, preverjene in varne korake, da na nek način dopustim in prevzamem namero, da želim biti družabna, srečna in angažirana oseba, ki bo delovala z drugimi ljudmi.

Kako naj spremenim svoj živčni sistem, ki mi resnično govori, naj se ničemur ne približujem? 

Kako naj pokažem svojemu živčnemu sistemu, da sem na varnem? Da sem varen/a? Kako naj ga Prepričam?

To je bistvo pri 6-mesečnem spletnem programu: DEKODIRAJ SVOJO BOLEČINO

Besedi prepričati in pokazati sta popolni. Večina nas želi priti na to destinacijo, čeprav je občutek pogosto podoben zataknjenosti v živem pesku. Bolj kot se trudimo, da bi prišli ven, bolj nas vleče dol.

Kot padanje v brezno. In tam se naši upi in prizadevanja dobesedno raztopijo in izginjajo, ker je to del tega zelo starodavnega obrambnega mehanizma – izgini, imobiliziraj, postani »mrtev«. Temu odzivu v polivagalni teoriji govorimo odziv DORZALNEGA VAGUSA.

Ali si pripravljen/a na bolj poglobljeno delo s svojim živčnim sistemom?

Prijavi se v 6-mesečni spletni program: DEKODIRAJ SVOJO BOLEČINO, ki je najhitrejši način, kako nazaj pridobiti svojo svobodo, zdravje in življenje, tako  da razumete, kako deluje vaš živčni sistem in ga brez težav postavite v stanje zdravljenja in regeneracije.

Older

SVET SKOZI OČALA TRAVME

Newer

MAJHNI KORAKI DO ZDRAVJA

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Na naši strani uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

Nastavitve zasebnosti shranjene!
Nastavitve zasebnosti

Ko obiščete katero koli spletno mesto, le to lahko shranjuje ali pridobi podatke v vašem brskalniku, večinoma v obliki piškotkov. Tukaj nadzirate svoje osebne nastavitve za piškotke.

Ti piškotki so potrebni za delovanje spletnega mesta in jih ni moč onemogočiti.

Za pravilno delovanje spletne strani uporabljamo naslednje tehnične piškotke
  • wordpress_test_cookie
  • wordpress_logged_in_
  • wordpress_sec

Onemogoči vse storitve
Omogoči vse storitve