SVET SKOZI OČALA TRAVME

ZVD SLIKA BLOG

Travma je shranjena v desni strani možganov in kognitivno vedenjska terapija se pogovarja z levo stranjo možganov.

Torej, kognitivno vedenjska terapija dejansko ne deluje, ko gre za travmo. 

Pravzaprav lahko kognitivno vedenjska terapija nekoga ponovno travmatizira.

Somatsko doživljanje je drugačen pristop do travme in bolečine. In ko delate s travmo je izredno pomembno, da ohranjate stik ali se ponovno povežete s svojim telesom. 

Kot je pogosto zapisano ali rečeno – vsi odgovori so v tebi.

Z desno stranjo možganov greste veliko bolj v podzavestni del možganov. Na to temo je napisanih veliko izjemnih knjig od tega, zakaj določeni simptomi nastanejo do knjig, ki ponujajo rešitve:

Telo si vse zapomni – Možgani, um in telo pri zdravljenju travme – avtor: Bessel van der Kolk

Navidezna normalnost, Ko telo reče ne – dr. Gabor Mate

 

Ravno povezava med travmo, živčnim sistemom, telesom in simptomi, ki jih doživljate je uganka, ki se jo v tem času da rešiti.

Travma razdrobi um, moti možganska vezja, ki vključujejo osredotočanje, prožnost in zmožnost ohranjanja čustvenega nadzora. Nenehen občutek nevarnosti in nemoči spodbuja stalno izločanje stresnih hormonov, ki krnijo imunski sistem in delovanje telesnih organov.

Mislim, da je ena najtežjih stvari, ko trpimo zaradi travme zgodnjega otroštva, ta, da se lahko travma še naprej sproža in manifestira v naših življenjih, če ne dobimo ustrezne pomoči. In kar počnemo, je, da pogosto kažemo vedenje, ki ga ljudje ne morejo razumeti. Morda smo preveč občutljivi, morda smo v odnosih, ki za nas niso zdravi. Na nekaterih področjih se lahko borimo leto za letom in se vrtimo v začaranih krogih. 

Pogosto se zgodi, da ljudje pridejo do točke, ko vidijo, da bi bilo najbolje prekiniti določena razmerja. Vendar to ni tako preprosto, kajne? 

Ali pa slišijo nasvet naj preprosto prebolijo. »Nekako moraš preboleti to, veš?«

In to ni nekaj, kar je mogoče, če trpite za travmo iz zgodnjega otroštva. Tega ne moreš kar preboleti.

Podobno je kot, da se ti je nekaj zgodilo in zdaj gledaš na svet skozi očala, ki so priraščena ali prilepljena nate. Potem pa pride nekdo mimo in reče – samo vrzi jih dol… In to pravzaprav ni mogoče.

Zato menim, da je to eden največjih izzivov, da ljudje ne razumejo, da je to, kar so doživeli, travma.

Obiščejo terapijo s pogovorom in ne morejo razumeti, zakaj ni izboljšanja, ker jih pomotoma terapija s pogovorom ponovno travmatizira in se trudijo najti odgovore, ki jih pogosto ni. Čeprav lahko razumemo, kaj vse se je zgodilo – še vedno telesu nismo pokazali drugačne izkušnje.

Pogosto ti ljudje vedno bolj padajo v brezno osamljenosti in razočaranja. 

Zato imam neverjetno veliko sočutja do ljudi, ki imajo nediagnosticirano travmo v zgodnjem otroštvu ali se ne zavedajo, da je to, kar se jim je zgodilo – travma. Morda mislijo, da je travma za vojne veterane, nesreče ali kaj podobnega. Rečejo sami pri sebi – tako je bilo. Saj ni bilo tako hudo.

Ne zavedajo pa se, da so možgani doživeli reorganizacijo zaradi travme.

Bolečine in simptomi, ki se pojavijo v odrasli dobi so zgovoren dokaz in smerokaz, kaj in kako bo terapija najbolj učinkovita.

Toliko ljudi se samo izolira in si reče: »Ne bom se ukvarjal s tem ali z onim.«

In ta stavek temelji na številnih strahovih travme iz otroštva. Pogosto so za nas te teme izredno neprijetne ali celo obremenjujoče.

Obstaja ogromno strahu, da bi bili v bližini drugih ljudi, ki bi sprožili in odprli tiste boleče rane. V teh primerih je pomembno, da si ustvarimo podporne sisteme – skupino ali terapevta, ki nas razume, nam daje moč in  spodbudo, nas varno vodi po korakih iz travme in bolečine, da postopoma pridete, do občutka varnosti, sreče, zadovoljstva in zdravja.

Element pripadnosti ohranja celoto – celovitost.

Občutek pripadnosti je torej lahko velik problem. Te zgodnje travme, ki povzročijo zrušitev sistema pogosto prekinejo občutek pripadnosti. Npr: Ste v družini, ki je morda resnično ljubeča družina, a na vas gledajo kot na črno ovco ali pa na vas gledajo kot na problematičnega, drugačnega od njih. In mogoče je to samo vaš občutek in ste v njihovih glavah popolnoma ok. 

In mogoče v bistvu res ne gre toliko za to kako vas vidijo ostali, ampak za vaš notranji občutek, vaše misli, ki vas osamijo in izolirajo.

Olajšanje, ki pride z povezanostjo, pripadnostjo skupini, ki razume, ki se sooča s podobnimi izzivi je neprecenljivo. Pogosto je spregledano, zato nekateri v začetku svojega celjenja lažje zaupajo in se povežejo s kosmatimi prijatelji in tudi to je nekaj, kar je pričakovano in popolnoma ok.

Prav tako je pomembno vedeti in celo videti, kako so drugi med nami to naredili. Izkušnje drugih lahko v nekom ustvarijo ogromno olajšanje in mu omogočijo, da potem najde pot skozi.

S skupnostjo lahko najdete tudi vpogled v različne vrste travm od smrti, posvojitev, zanemarjanja, zmerjanja, sramotenja, do porodnih travm, ko je otrok vzet iz varnega zavetja maternice (vsega, kar pozna) v inkubator, kjer piska, so neznani glasovi, vonji, svetloba in kar je najpomembnejše ni mame, ki je bila ves njegov svet.

Teorija navezanosti poglobljeno razlaga vse možne vzroke za prekinitve povezanosti z sabo in svetom okoli nas.

Mislim, da je ena največjih težav ta, da je živčni sistem res zelo aktiviran pri ljudeh, ki imajo travmo v zgodnjem otroštvu.

Torej, če pogledamo delo Stephena Porgesa, na primer, ki je ustvaril polivagalno teorijo, vidimo, da obstajajo tri ravni, na katerih se nahaja naš živčni sistem. Videti je, kot semaforski sistem:

  • rdeča – zamrznjena faza, kjer je izredno malo aktivnosti in bi jo lahko opisali kot depresijo,
  • oranžna, ki je nekako napol aktivirana in 
  • zelena, kjer je živčni sistem uravnan, smo sproščeni, aktivni zdravi, vitalni. 

Prepoznavanje v katerem delu je moj živčni sistem je eno od glavnih poglavij, ki jih lahko spoznate v spletnem programu DEKODIRAJ SVOJO BOLEČINO. Da ustvarite zavedanje kje se vaš živčni sistem nahaja in potem izbrati ustrezne tehnike, ki vam v danem trenutku lahko pomagajo. Včasih je pomembno spraviti živčni sistem v oranžno barvo – npr, ko začutite tesnobo ob nekom ali v nekem prostoru – vaše telo samodejno želi gibanje in je rešitev lahko telovadba, joga ali samo sprehod.  Če se lahko zaveste in znate pripeljati svoj živčni sistem v zeleno… 

No ta občutek je super močan – MOGOČEN. Ta občutek vam daje svobodo.

To je torej praksa, h kateri spodbujam ljudi. 

In z vami bom delila enostavno vajo, ki si jo lahko zastavite konec dneva.

Kako je potekal moj dan? Kaj me je pomirilo? Kdaj sem se počutil najbolj umirjeno?

In kar naenkrat se začnete zavedati svojih odgovorov. Stvari, ki so bile pomirjujoče za živčni sistem, kot je vožnja z avtom ali pa morda sprehod, ukvarjanje s športom, lahko je to določena oseba, s katero se počutite zelo dobro, lahko je to, da ste s skupino ljudi, ki vas pomirja, skodelica kave, najljubša slika, dotik mehke blazine…

In kmalu ustvarite paleto tehnik in vaj, ki jih lahko v različnih situacijah uporabite.

Bistveno je, da nimate samo ene tehnike, ampak celo paleto, ki vam pomaga zgraditi večjo odpornost in kapaciteto živčnega sistema.

 

Si želite vedeti in znati več teh tehnik?

Kliknite tukaj in se prijavite:

https://www.zdravjevdlani.si/spletni-programi/6-mesecni-spletni-program-dekodiraj-svojo-bolecino/ 



Older

INBODIED – VRNITI SE NAZAJ V TELO 

Newer

MALI t, VELIKI T?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Na naši strani uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

Nastavitve zasebnosti shranjene!
Nastavitve zasebnosti

Ko obiščete katero koli spletno mesto, le to lahko shranjuje ali pridobi podatke v vašem brskalniku, večinoma v obliki piškotkov. Tukaj nadzirate svoje osebne nastavitve za piškotke.

Ti piškotki so potrebni za delovanje spletnega mesta in jih ni moč onemogočiti.

Za pravilno delovanje spletne strani uporabljamo naslednje tehnične piškotke
  • wordpress_test_cookie
  • wordpress_logged_in_
  • wordpress_sec

Onemogoči vse storitve
Omogoči vse storitve