INBODIED – VRNITI SE NAZAJ V TELO 

SLIKA ZA BLOG ZVD

Kaj bi bila primerna slovenska beseda za prevod INBODIED?

Slovensko bi to pomenilo UTELEŠENJE, ampak zaradi verskega pomena, ki se mi vedno priklopi zraven, nikakor ne morem uporabiti tega izraza.

INBODIED bi v slovenščini pomenilo vrniti se nazaj v telo, povezati se s telesnimi zaznavami. 

Travme vseh vrst, poškodbe, operacije in stres običajno povzročijo, da se telo odcepi od zaznav.

DISOCIACIJA (odcepitev) je lastnost, ki je skupna vsem ljudem. Stopnja disociacije pa je odvisna od vsakega posameznika in stanja njegovega živčnega sistema. Čutiti se izven telesa, ne čutiti lastnega telesa ali dela telesa…

Kako to popravimo?

Somatske vaje in somatsko doživljanje pripeljejo zavedanje nazaj v telo. 

Kar pa je najbolj zanimivo – marsikdo si ne želi čutiti lastnega telesa. Mogoče, ker je prepleteno z bolečinami, mogoče s spomini, ki so neprijetni, mogoče ni lahko videti delov sebe, ki so morali biti zaradi družbene pogojenosti zatrti.

In pogosto se ljudje obrnejo proč od sebe ker so travme preobremenjujoče in jih potisnejo v stanje anksioznosti ali depresije. V želji, da bi se posamezniku življenje spremenilo se lahko v nekem trenutku obrne na zdravnika ali psihoterapevta.

Pravzaprav sem spustila kar nekaj predstopenj…

Razne dihalne vaje, joga, meditacije delujejo na nivoju, kjer se telo želi povezati z umom. In ravno ti postopki so velikokrat že dovolj, da se naša disociacija še poveča.

Več o tej temi si lahko pogledaš TUKAJ.

S tem mentalnim procesom, pri katerem se pri človeku pojavijo vrzeli med mislimi, čustvi, spomini ali celo občutkom lastne identitete, je pojav kroničnih bolečin in bolezni zelo pogost.

 

Nekateri od simptomov disociacije zajemajo naslednje:

  • amnezija (Gre za izgubo spomina. Ljudje poročajo, da se ne spomnijo nekaterih dogodkov, ki so se jim zgodili.)
  • depersonalizacija (Občutek, da vaše telo ni vaše. Občutek, da niste povsem v telesu.)
  • derealizacija (Občutek, da niste del sveta, ki vas obkroža. Okolica se ne zdi resnična.)
  • identitetna zmeda (Naenkrat ne veste, kdo pravzaprav ste.)
  • identitetne premene (Vaša identiteta se je spremenila. Vaše prejšnje identitete se ob tem lahko spomnite, lahko pa tudi ne.)
  • izguba občutkov
  • izguba sposobnosti nadzora nad lastnim telesom.

 

Kaj pa storiti, ko prepoznate stanje disociacije – še bolj pomembno: Kaj storiti ko se vam pojavljajo fizične ali psihične bolečine?

Koraki so velikokrat preprosti na zunaj, vseeno pa nujno potrebni v pravilnem zaporedju.

  1. ZAVEDANJE: telo in psiha sta eno in sobivata v nas. Prevelikokrat se lotimo fizičnih simptomov samo na fizičnem nivoju. Zavedanje, da za vsakim telesnim simptomom teče še mentalni proces je eden od ključnih mejnikov zdravljenja.
  2. USTVARJANJE VEČJE KAPACITETE ŽIVČNEGA SISTEMA: skozi vse na tem svetu se pretaka energija, ki ustvarja pretok in normalno delovanje sistemov v našem življenju. ČE ali ko se pretok ustavi, se naš rezervoar energije začne prazniti, dokler se ne pojavi spremenjeno delovanje našega telesa. Vsi sistemi so med seboj soodvisni in tako kot srce ne more zadostiti potrebam celic po kisiku, če pljuča ne delujejo pravilno, tako tudi živčni sistem ne more regulirati vsega, če se drugi sistemi niso v optimalnem stanju. Naš živčni sistem ima neverjetne zmožnosti, vendar so njegovi odzivi na dražljaje iz okolice precej »starodavni«. Razvijali so se več 10 000 let in delujejo po določeni hirarhiji.

Več o tem v naslednjem blogu.

Kapaciteto živčnega sistema direktno povečamo z ustvarjanje občutka varnosti znotraj telesa, za kar so somatske vaje idealne.

  1. GRAJENJE VEČJE ODPORNOSTI ŽIVČNEGA SISTEMA: dražljaji iz okolice nam sporočajo v kakšnem okolju živimo, da se lahko prilagodimo različnim situacijam. Prav naša odpornost na spremembe je del naše izredne prilagodljivosti različnim podnebjem, zemlji, okoljem v katerih živimo širom sveta. Vseeno pa se ob tem hitrem tempu življenja zahodnega sveta ta odpornost kaj hitro izgubi. Naš živčni sistem se lahko preobremeni že na podlagi zaznav iz črevesja. Tok informacij in signalov iz okolja (črevesja, mehurja, vid, sluh, percepcija – nevrocepcija) v možgane predstavlja 70% naše živčne aktivnosti. Možgani pošiljajo samo 30% signalov nazaj v naše telo. Torej naši možgani delujejo bolj na podlagi zaznavanja okolice – seveda izključno za potrebe preživetja, preživetje je pa direktno odvisno od stopnje signalov nevarnosti, ki jih dobivamo iz okolice.

Če povzamem: nekdo, ki doživi travmo lahko skozi sprožilce ali trigerje ves čas ojačano in pospešeno dobiva signale o nevarnosti. Zaradi tega živčni sistem postane zataknjen v odzivih stresa in v takih primerih se regeneracija ne dogaja.

Živčni sistem ves čas pričakuje nevarnost. 

Grajenja večje odpornosti se učimo z razumevanjem delovanja živčnega sistema – ker roko na srce – naš živčni sistem je naš ŠEF.

Z zdravjem tega ključnega igralca v igri, ki ji pravimo življenje lahko izgubimo ali zmagamo.

Več o stresu si lahko prebereš TUKAJ.

 

Človeka odpeljite na mesto, kjer se bo počutil varnega.

Prostor nekoliko zatemnite in odstranite moteče zvoke.

Človeku ponudite predmete, ki so prijetni na dotik, ki so tolažeči …

Znižajte ton svojega glasu.

Človeka odpeljite na miren kraj zunaj, v naravo …

Fizičen dotik (podpore) uporabite šele, ko veste, da je to že primerno.

!! V situacijah, ki bi lahko postale za disociativca nevarne (zaradi samopoškodovanja), poiščite pomoč drugih.

Older

EPIDEMIJA KRONIČNIH BOLEČIN IN BOLEZNI 

Newer

SVET SKOZI OČALA TRAVME