Kako naš živčni sistem vodi igro, še preden mi stopimo na teren?
Predstavljaj si, da si vsak dan na igrišču. Ne v tistem otroškem, kjer je vonj po pesku in gumijastih podlogah, ampak na igrišču življenja. Tvoje telo teče, ustavlja, zaznava, se odziva. In ves čas skenira – ali je varno? Je kdo za mano? Me bo kdo objel ali napadel?
Morda se sliši dramatično, a to je resničnost tvojega živčnega sistema.
Od trenutka, ko odpreš oči, do zadnjega vzdihljaja dneva, tvoj sistem deluje kot natančen detektor. Nevrocepcija – tista neverbalna, nezavedna sposobnost zaznavanja varnosti ali grožnje – oblikuje tvoje doživljanje sveta in vpliva na to, kako se počutiš, kaj slišiš, kako dihaš, kaj ješ… in celo, kako ljubiš.
🔹 Tvoje telo ve – še preden ti veš
Spomni se, kdaj si se nazadnje znašla v družbi, kjer je bilo vse “na videz okej”, ampak tvoje telo se ni umirilo. Ramena napeta. Srce bije hitreje. Pogled begajoč. Glas morda nekoliko bolj oster, ali pa si se raje kar umaknila. Si mislila, da pretiravaš? Nisi.
Tvoj živčni sistem je zaznal nekaj, česar tvoj zavestni um še ni. In to je nevrocepcija – sposobnost telesa, da instinktivno zazna, ali si v varnem ali nevarnem okolju. Ne na podlagi besed, ampak na podlagi tonov, grimas, obrazne mimike, drže telesa, tempa gibanja, zvokov iz ozadja.
Vsi smo na istem igrišču. Samo, da nekateri tečejo za žogo, drugi pa se skrivajo v kotu.
Ko je tvoje telo v stanju varnosti, se sproži nekaj čudovitega: začneš slišati pomirjujoče tone glasu, tvoje mišice se sprostijo, dihanje postane globlje, tvoje oči pa se zasidrajo v pogledu sogovornika. Pojavi se občutek povezanosti. Tisto nekaj, kar nas vleče v stik, v igro, v ustvarjanje.
Ko pa telo zazna grožnjo – tudi če gre zgolj za nek pogled, ton ali tišino v sobi – se preklopi. Pridejo napetost, beg, notranji nemir. In s tem pogosto tudi občutek: »Nekaj ni v redu z mano.«
Ampak kaj, če ti povem, da si pravzaprav v redu? Da tvoje telo samo opravlja svojo nalogo? In da tisto, kar doživljaš kot “anksioznost” ali “preplavljenost”, ni tvoja šibkost, ampak tvoja telesna inteligenca, ki te skuša ohraniti živega/o?
Ena zgodba iz terapevtske sobe (ki se morda sliši znano)
Na srečanje pride oseba – uspešna, funkcionalna, urejena. Vse ima pod kontrolo. A ko sedi v stolu, so njena stopala napeta, roke zategnjene, pogled hitro beži. Govori o tem, kako je “vse okej”, a telo pravi drugače.
Ko začneva raziskovati, pride na plano: v hrupu življenja, med sestanki, otroki, treningi in partnerskimi “pogovori”, ji živčni sistem sporoča, da ni varno. Da ne zmore več. Da potrebuje prostor, kjer lahko samo je – brez obramb, brez maske, brez stalne pripravljenosti.
✨In to je ključno: varnost ni stanje okoliščin. Je notranji občutek, ki se zgodi, ko naše telo zazna, da je čas za spustit gard.
🔹 Kako se svet spreminja, ko se počutimo varne?
Ko smo varni, je svet mehkejši. Glasovi ljudi prijaznejši. Telo lahkotnejše. Nič ni popolno, a občutek, da lahko zadihamo in smo v stiku – s sabo in drugimi – naredi vse bolj človeško.
Naše fiziološko stanje ni le kulisa v ozadju. Je osrednji oder. In ko se spremenijo notranje nastavitve, se spremeni tudi naš pogled na svet.
👉 Kaj pa ti?
Se kdaj počutiš, kot da je svet preveč? Ali pa premalo? Kot da nekaj zate ni dostopno, čeprav si »naredil/a vse prav«?
Morda ni stvar volje, truda ali pozitivnih afirmacij.💛
Morda tvoje telo samo čaka, da ga opaziš. Da slišiš njegov šepet – in da mu ZAUPAŠ.
🎥 Povabilo
O tej temi – in še več – govorim v svojem novem videu:
👉 refleksna hierarhija odzivanja na varnost in grožnjo SKOZI LEČO POLIVAGALNE TEORIJE
(Posnetek je dostopen na mojem YouTube kanalu. Toplo vabljen_a, da si ga ogledaš in podeliš, če te nagovori.)
Naj tvoje telo dobi prostor, ki si ga zasluži. 💛
✨ Če te je tema nagovorila, si vabljen/a, da raziščeva še globlje.
Lepo vabljen/a tudi, da se prijaviš na novičke, kjer vsak mesec podelim nova razmišljanja, navdihe ALI brezplačne vsebine.
📩 Prijava na novičke – nežno, brez hrupa in v svojem tempu.
Do takrat – poslušaj telo. Zna več, kot si misliš. 💛