V nadaljevanju bom opisala 9 pogosto spregledanih izkušenj, ki povzročajo travme, oz. 9 običajnih izkušenj, ki so lahko travmatične, vendar pogosto spregledane.
Vse prepogosto slišim ljudi reči: “A, jaz sem imel tako lepo otroštvo…” ?! 😉?!
In vendar se jim pojavljajo najrazličnejše (skrivnostne) bolezni in simptomi kot so: anksioznost, kronična bolečina, navidezno naključni napadi panike, toksični odnosi, stres, težave s prebavo in imunskim sistemom, izzivi pri povezovanju z novorojenčkom in številne druge….Vse so povezane s travmatičnim stresom v zgodnjem otroštvu.
Obstaja veliko raziskav, ki povezujejo stres zaradi travme v zgodnjem otroštvu (in stres na splošno) z nastankom bolezni pri odraslih (dostopno TUKAJ. )
Na te ugotovitve moramo biti pozorni, če želimo ne le izboljšati svojega zdravja in ozdraveti, temveč preprečiti prihodnje bolezni.
Začenjamo spoznavati, da travma niso nujno tisti veliki dogodki, kot je huda prometna nesreča, preživetje mučne zlorabe ali živeti v vojni.
Zdaj vemo, da mama ali oče, ki je nekoliko »napačno uglašena«, kar pomeni, da se ne more pravilno ‘uglasiti’ – povezati z dojenčkovimi signali za nego, pozornost in ljubezen, predstavlja ENAKO grožnjo in stres za otroka kot fizična ali spolna zloraba. To je surova realnost, ki jo je treba sprejeti in je na žalost zelo resnična.
Torej, ko se pogovarjam s stranko, za katero se zdi, da ne more ugotoviti, zakaj se v življenju tako zatika, ji bom dala v pregled teh devet vrst izkušenj, da vidim, ali je lahko katera od teh vzrok za pojav njenih kroničnih bolečin ali simptomov…
1. OBSMRTNE IZKUŠNJE
Obsmrtne izkušnje, so precej pogoste in pogosto spregledane, ker gre v resnici za izkušnjo preživetja in ne smrti. In ljudje se pogosto sprašujejo, kako je lahko preživetje travmatično.
Zdaj vemo, da se dogodki, kot so fizični napad, spolna zloraba in udejstvovanje na bojišču lahko zaključijo in ljudje preživijo, vendar se travmatični stres, povezan z njimi, pogosto nadaljuje – razen če je seveda ustrezno obdelan in ozdravljen.
To velja tudi za običajne izkušnje ob smrti. Dušenje, skorajšnje utopitve, visoko vročino, resne okužbe z virusi in bakterijami; vse, kar človeško fiziologijo spravi v stanje pripravljenosti na umiranje in smrt, je lahko travmatično. Primeri, kot so visoka vročina, okužbe in virusi, stanje delirija in nezmožnost popolnega razumevanja, kaj se dogaja, zmanjša orientacijo posameznika in lahko osebo pripeljejo v tako imenovano izkušnjo ‘zunaj telesa’. V to kategorijo doživljanja pogosto spada tudi operacija in anestezija.
Seveda lahko poleg prištejemo še nekaj drugih izkušenj, ki imajo podobno doživljanje telesa: nezavest, koma, zastoj srca…
Priporočam film The Hereafter z Mattom Damonom v glavni vlogi in režiserjem Clintom Eastwoodom, ki osvetli, kako lahko različne vrste obsmrtnih izkušenj vplivajo na nas in kako so vse stvari resnično povezane. Drug vir, ki ga priporočam za resnično zgodbo o izkušnjah ob smrti in zdravljenju na globoki celični in duhovni ravni, je knjiga Dying To Be Me – My Journey from Cancer, to Near Death, to True Healing avtorice Anite Moorjani.
2. OPERACIJE IN ANESTEZIJA
Ustanovitelj SOMATIČNE IZKUŠNJE, Peter Levine, obširno piše o svoji prvi stranki, ki jo imenuje Nancy, in o tem, kako je zgodnja operacija, rutinska tonzilektomija, ko je bila mlada deklica, povzročila močan shranjen travmatični spomin v živčnem sistemu zaradi nerazrešene želje po pobegu s kraja dogodka, ko je bila privezana in uspavana. Njena kronična bolezen se je pokazala šele v odraslosti, v času, ko je bila pod večjim stresom, in sprostitev shranjenih travmatičnih spominov iz te strašne kirurške izkušnje je omogočila, da se je njen sistem končno pozdravil in ni več živela v stresnem stanju preživetja.
Drugi primeri kirurške travme bi bili prebujanje med operacijo ali odhod na operacijo v stanju velikega strahu, celo zmedeno prebujanje iz narkoze.
Njeno zgodbo lahko preberete v knjigah Petra Levinea Kako prebuditi tigra – zdravljenje travm.
3. PREZGODNJI POROD IN/ALI ZELO TRAVMATIČNI POROD
Medtem ko vsi upamo, da bo porodna izkušnja potekala tako, kot si je zamislila »mati narava«, tako da žensko telo z lahkoto preide v fazo poroda in ustvari vse prave pogoje, da se otrok lahko rodi brez pomoči, temu ni vedno tako. Ko pride do zapletov ali ko se malček preprosto ni pripravljen premakniti ali se zatakne na nezaželenem mestu in ga je treba na silo obrniti, potisniti in morda celo izvleči s silo in napravami (kot so klešče ali vakuum), se to šteje za porodno travmo.
Druga pogosta situacija je prezgodnje rojstvo otroka, kar pogosto pomeni, da njegovi organski sistemi (pogosto pljuča) ne delujejo popolnoma. V takšnih primerih jih pogosto dajo v inkubator in včasih jih je treba priklopiti na cevke in naprave, da ostanejo živi. Čeprav je to dobro za ohranitev življenja, je tudi ZELO stresno za nerazvitega malega človeka, ki ne razume, kaj se mu dogaja.
Vemo, da takšni malčki čutijo VSE in še vedno beležijo izkušnje, ki jih doživljajo v svojem živčnem sistemu, v svojih organskih sistemih in v svojem somatskem (telesnem) jazu.
Druga stvar, ki se zgodi v mnogih od teh travmatičnih in prezgodnjih porodnih situacij, je, da sta primarna vez in navezanost med materjo in dojenčkom ogroženi.
Na srečo z delom, ki ga opravljata Kathy Kain in Stephen Terrell, zdaj vemo, kako pomagati pri osvobajanju teh zgodnjih izkušenj. Pa naj bo to takrat, ko je človek še zelo majhen ali pa že odrasel in si želi zaceliti zgodnje rane. Spodaj sem navedla nekaj referenc in povezav , da lahko sami raziščete te metode.
4. IN UTERO STRES
Samoumevno je, da je okolje, v katerem živi nerojeni otrok v maternici, lahko dobro in ljubeče ali pa stresno in sovražno. Vemo, da bodo matere, ki so med nosečnostjo pod velikim stresom in/ali živijo v nevarnih razmerah (vojna, nasilni partner itd.), stresne kemikalije prenesle na otroka, ko so v maternici. Svetovno priznani Gabor Maté CM je madžarsko-kanadski zdravnik in avtor. Ima izkušnje z družinsko prakso in posebno zanimanje za otroški razvoj, travme in možne vseživljenjske vplive na fizično in duševno zdravje, vključno z avtoimunskimi boleznimi, rakom, motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo, odvisnostmi in številnimi drugimi stanji. V svojih knjigah in predavanjih pogosto navaja kako pomembno je obdobje razvoja živčnega sistema in kako stresni hormoni vplivajo na razvijajočega se otroka.
5. DEPRESIJA STARŠEV IN/ALI STARŠ, KI NI ZMOŽEN RES SKRBETI ZA SVOJE OTROKE IN SE POVEZATI Z NJIMI
Pomanjkanje povezanosti in varnosti za dojenčka ali otroka ustvarja kronično stanje strahu pred svetom s tipičnim vzorcem mišljenja in vedenja, ki je nekaj v smislu, “svet je nevaren kraj in vsi bomo umrli”, skupaj s strahom pred ljudmi, ki so dejansko ustrežljivi, uglašeni in skrbni (ker je to v nasprotju s tem, kar živčni sistem in fiziologija posameznika pozna kot ‘varno’).
To spada tudi v vprašalnik ACE, (ACE okrajšava za študijo neugodnih izkušenj v otroštvu, ki je dostopen TUKAJ.
Za ganljivo pripoved o izvoru te prelomne raziskave si oglejte Poklon dr. Vincentu Felittiju in kako je ‘naletel’ na povezavo med zgodnjim stresom in debelostjo ter kroničnimi boleznimi pozneje v življenju (dostopno TUKAJ).
Starši, ki že sami niso imeli ljubeče vzgoje se težko povežejo s svojimi otroki in vzpostavijo vez, ki je nujna, da se živčni sistem razvija normalno. Pogosta vrednota, ki se pojavlja v našem okolju je delo, ki je večinoma vrednoteno bolj kot vse ostalo, zato je otrok postavljen pred izzive samoregulacije, ki ji ni kos.
6. DRUŽBENE SPODOBNOSTI IN KULTURNA POGOJENOST
To je tako vpleteno v našo kulturo, da komaj opazimo, da se dogaja. Družbene ‘spodobnosti’ je izraz, ki ga uporabljam za opis vsakodnevnega programiranja in kondicioniranja, ki smo ga deležni že zelo mladi, in ki je namenjeno ohranjanju ‘dobrega, tihega in primernega’ vedenja (pomislite na splošni koncept »otroke je treba videti in ne slišati« ali tisto »stisni zobe in potrpi«). Čeprav se to nekaterim morda zdi primerno, mogoče celo potrebno, da otroci ostanejo ‘na svojem mestu’, da ne zaidejo v težave, ima veliko strupenega zasramovanja in omalovaževanja otroka ogromen vpliv na razvoj živčnega sistema posameznika.
Ljudje smo po svoji zasnovi zelo ustvarjalna, igriva in ekspresivna bitja in vzgaja mora biti ravno prav uravnotežena. V zgodnjem otroštvu vsi potrebujemo LJUBEZEN (zdravo mero, ne priklepanja nase ali ignorance), VARNOST (zdravo mero, ne zapiranja in ustrahovanja in možnost, da se zaupamo, ko to potrebujemo) in MEJE (zopet zdravo mero, ne zatiranja in ne prevelikega popuščanja). Treba nas je učiti z enakimi deleži zdravih meja in discipline (možnost odločanja in prevzemanja odgovornosti), in dati nam je treba prostor za ustvarjalnost, igro, celo neumnosti in spodbujati tako imenovano zdravo agresijo in postavljanje meja. Zdrava agresija sproži našo življenjsko energijo in notranje občutke vrednosti ter idejo, da si zaslužimo dobro in zdravo življenje.
Eno od zelo pogostih področij, kjer smo nagnjeni k motenju človekovih bioloških procesov in njihove sposobnosti, je prehranjevanje. Na primer, ko smo prisiljeni pojesti ‘vso hrano na našem krožniku’ ali nasprotno, da moramo počakati na kosilo, večerjo, ko smo žejni ali lačni. Velikokrat je lakota tako močan faktor v našem razvoju, da se lahko deduje iz generacije v generacijo (epigenetika).
Čeprav se nekaterim zdi malo verjetno, se dojenčki rodijo z regulacijskim sistemom za lakoto in sitost. Ključno jim je samo zagotoviti zdrave osnovne okuse, da lahko telo razbere signale hrane in jim pri hrani ne vcepljati podkupnine ali krivde.
Pri prehranjevanju je ključnega pomena tudi normalizacija bioloških procesov, ki se ob prebavljanju dogajajo: plini, kruljenje, odhod na wc, kihanje, kašljanje, kolcanje…. Ti procesi bi morali biti družbeno popolnoma sprejemljivi, vendar je včasih sramotenje ob tem izredno škodljivo.
7. MEDGENERACIJSKA TRAVMA
O tem nikoli ni zabavno pisati, vseeno je res, da travmo naših prednikov ‘ohranjamo’ in izražamo, če ne delamo zavestno in aktivno, da bi jo ozdravili z živčnega sistema in nevrobiološke ravni.
Priporočam, da si vzamete nekaj minut in si ogledate, kako o tem govori Kathy Kain, vodja pri zdravljenju zgodnjih in razvojnih travm TUKAJ.
To so možni vzroki, zakaj se vaše telo odziva na nekatere dražljaje »nelogično« ali celo razvije simptome (kronične bolečine in bolezni), čeprav je vaše otroštvo potekalo idilično.
Če ugotovimo, da nosimo genetske odtise vojne, lakote in nepojmljivih stisk od naših prednikov, potem je najbolje,da sprejmete to informacijo, jo začutite in razrešite. Tovrstne travme se ponavljajo v družinski liniji, dokler ne pride do zdravljenja na živčni ravni in zaustavitve pojavljanja tega cikla, ki mu pogosto rečemo družinska karma. Čeprav se morda zdi nepravično, da se je družinska karma zgrnila na nas, je bilo verjetno enako tudi za naše prednike.
8. POTREBA BITI VEDNO “POPOLN/A” (IN SI ZASLUŽITI LJUBEZEN IN POZORNOST)
Šokantno je, kako običajno in sprejeto je to, zlasti na področju izobraževanja, športa, fitnesa, lepote in umetniškega delovanja, ko otroke skušamo prisiliti, da so to, kar želimo (če hočejo ali ne), ali celo, da jih nepotrebno obremenjujemo in zahtevamo popolnost v čemer so naravno dobri. Tovrsten pritisk je pogosto zelo toksičen in neverjetno škodljiv. Na žalost se to pogosto spregleda, saj so na tak način vzgojeni ljudje, ki so neverjetno spretni in disciplinirani na svojih področjih.
Toda človeško bitje naj bi bilo ustvarjalno, igrivo in polno energije in življenjske sile, ki je usmerjena v izraze lastne edinstvene, pristne narave, zato se ta vrsta zunanjih zahtev po popolnosti od tistih, od katerih smo kot otroci odvisni za svoje preživetje odraža v poznejšem življenju in povzroča vrsto duševnih in psihosocialnih težav. Knjiga psihiatra in strokovnjaka za travme v otroštvu dr. Brucea Perryja, Kaj se ti je zgodilo? Pogovori o travmi, odpornosti in okrevanju je čudovita knjiga, polna primerov iz resničnega življenja, ki prikazujejo, kaj se zgodi, ko ljudje ne dobijo ustrezne povezave, ljubezni in sprejemanja.
9. TRAVMA PRETEKLIH ŽIVLJENJ
Da, travma iz preteklega življenja. Kar pomeni, stvari, ki se ti v tem življenju niso zgodile. Če vseh ostalih osem izkušenj za vas ne drži, bi bilo pametno razmisliti o konceptu travme iz preteklih življenj. To se razlikuje od medgeneracijske travme in da bi to razumeli, morate verjeti v dušo in da življenje obstaja tudi po smrti. Prav tako morate verjeti, da se duša, ko enkrat umremo, premakne naprej in se lahko naseli v novi osebi in to lahko počne znova in znova.
Na ta koncept sem naletela po naključju, ko sem v roke dobila knjigo Zdravilna moč regresije; Dr. Brian Weiss. Ne bom rekla veliko več, razen to, da če ste začutili idejo, kot je “hmmm, to se sliši zanimivo” ali morda “to je neumno in nemogoče”, potem predlagam, da kupite to knjigo in se poglobite. Dr. Weissova zgodba je osupljiva, ker je na to delo naletel podobno kot jaz na njegovo knjigo: po naključju. Opravljal je svojo običajno prakso s pacientko in preden se je zavedel, sta odkrivala pretekla življenja, ki so bila, ko jih je spoznala, občutila in obdelala, ključ do zdravljenja njenih simptomov.
Njegova razlaga je dostopna TUKAJ.
……
Medtem, ko bi ta seznam in vse, kar prihaja z njim, lahko razumeli kot negativnega in naravnost depresivnega, si želim, da ga vidite kot prepotrebno informacijo, na katero čakate že zelo dolgo.
Končno imamo tisto, kar potrebujemo, da začnemo proces spreminjanja programiranja in pogojevanja, ki so nas držali v bolečinah in boleznih. Zdaj lahko dobro izkoristimo znanost, večjo samozavedanje, odkritja ljudi in vse pogostejše prakse somatskega zdravljenja, da enkrat za vselej pomagamo vključiti našo zdravilno DNK.
Ker vse več ljudi spoznava te zapletenosti in ugotavlja, kaj jih dejansko ovira, ter nato sprejmejo potrebne korake, ki jih potrebujejo za sprožitev lastnega zdravilnega potenciala, predvidevam, da se bodo začele stvari odvijati v dobro posameznikov, skupnosti in tudi na svetovni ravni.
Zate si pa želim, da imaš svoje zdravje v lastni dlani.
Tvoja, Mateja.