“Bolečina potuje skozi družino, dokler je nekdo ni pripravljen občutiti.” – Stephi Wagner
Medgeneracijska travma je travma, ki se prenaša skozi generacije; znana tudi kot generacijska, transgeneracijska ali travma prednikov.
O tem nikoli ni zabavno pisati, je pa res, da travmo naših prednikov ‘ohranjamo’ in izražamo, če na živčnem sistemu in nevrobiološki ravni ne delamo zavestno in aktivno na zdravljenju le-te – dejstvo, ki ga potrjujejo vse dosedanje raziskave o epigenetiki travme:
Če navedem samo en primer: »Študija, objavljena leta 2016, je pokazala, da je pri preživelih holokavsta in njihovih otrocih bolj verjetno, da bodo imeli spremembe v genu FKBP5 kot pri drugih. FKBP5 je stresni gen, ki je povezan z anksioznostjo, depresijo in PTSM. [vir: TUKAJ ]
Na to morate biti pozorni, če dejansko veste, da niste doživeli nobene pogoste človeške izkušnje, ki bi za vas lahko bila travmatična, vseeno pa vas pogled na določene prizore ali situacije »iztiri«.
Če je bilo življenje z vami prekleto dobro, vendar ste še vedno nekdo, ki pogosto doživlja tesnobo, se zlahka preobremeni in/ali vas pestijo zdravstvene težave, vedite naslednje:
Naša telesa so INTELIGENTNA.
Vedno nas ščitijo.
Tudi, ko se morda zdi, da delajo proti nam.
Torej, ko doživimo simptome, povezane s travmo, ki resnično nimajo smisla v kontekstu naše osebne zgodovine, je to lahko znak, da smo te stresne odzive preživetja PODEDOVALI.
Če priznamo to teorijo in ugotovimo, da nosimo genetske odtise vojne, lakote in nepojmljivih stisk od naših prednikov, potem, je na vsakem od nas, da te informacije vzame, občuti, celo gre skozi fazo žalovanja in odžaluje, kar nekdo pred nami ni bil sposoben (zaradi znanja ali zavedanja ali časa) narediti. Ko spremenimo cikel in odčutimo ta čustva, ki so povezana z dogodkom, se energija spremeni in cikel travme se razreši, naš živčni sistem pa se pomiri.
Seveda se ni lahko osvoboditi pogojenosti in do neke mere biološkega programiranja, ki prihaja z medgeneracijsko travmo…
“Zakaj jaz?!” je vprašanje, ki se samo po sebi pojavi. Vendar razmislite o tem:
Še enkrat, raziskave to potrjujejo!
»Opažanje, da so spremembe pri starših in otrocih v nasprotnih smereh [metilacije], nakazuje, da se otroci travmatiziranih staršev preprosto ne rodijo z biologijo, podobno PTSM. [Otroci] lahko podedujejo lastnosti, ki spodbujajo odpornost in tudi ranljivost.« – Dr. John Krystal . https://www.research.va.gov/currents/1016-3.cfm]
To je ena od tistih stvari, ki so na pol prazne ali na pol polne.
Čeprav se morda zdi nepravično, da se obremenjujemo s stvarmi, nad katerimi nismo imeli nobenega nadzora ali celo aktivne vloge, je bilo verjetno enako tudi za vaše prednike.
Tukaj je koncept “vsi za enega, eden za vse” zelo uporaben.
Ko gre za zdravljenje travme je namesto vprašanja “Zakaj jaz?!” boljše vprašanje:
»Če ne jaz, kdo potem? In če ne zdaj, kdaj?”
Da ne omenjam, neverjetno mogočno je biti tisti v svojem rodu, ki vstane in reče: “NIČ VEČ!”
Zapomnite si – za ozdravitev moramo ČUTITI.
Če želite pomoč glede tega, kaj morate vedeti in kje začeti, je tukaj nekaj možnosti:
- spremljajte me in se povežite z mano na FB strani: https://www.facebook.com/zdravjevdlani , kjer podajam kratke opomnike in novosti o svojem delu
- poglejte videe o tem, kako deluje naše telo in živčni sistem ter kako se osvoboditi kroničnih bolečin: https://www.youtube.com/channel/UCJqC1VuofO5zRoNzG-3-hGw
- spremljajte blog na moji strani: https://www.zdravjevdlani.si/blog/ za namige in rešitve, ki vam lahko spremenijo življenje
- začnite raziskovanje svoje bolečine z začetnim spletnim programom: https://www.zdravjevdlani.si/spletni-programi/osnovni-5-dnevni-spletni-program-razumes-bolecino/
Tvoja, Mateja