Kaj za vraga mislim s tem?
Naj pojasnim …
Ste se že kdaj znašli v nezdravi ali neproduktivni situaciji, a namesto da bi težavo odpravili v njeni korenini, jo poskušate prikriti ali na metaforično rano od krogle položiti obliž?
Smešno je, kako me je na videz običajen pogovor, ki sem ga imela prejšnji dan, pripeljal do globoke introspekcije o temi.
Takole se je zgodilo – kot sem do sedaj že večkrat omenila – kot novorojeni otroci pridemo na svet z nepopisanimi stranmi, ki sčasoma dobijo svojo vsebino in kasneje po tem receptu živimo svoje življenje.
In ravno popisani listi postanejo naše normalno.
Še več. Te strani so na nek način »normalne« za naše starše, za nas in kasneje lahko za naše otroke.
Na ta način se dogajajo družinske dediščine in zaradi tega rečemo: »Ta je pa Voršičev, zato je tak….« In vse kar je, so skopirane strani po katerih živimo svoje »normalno« življenje.
Dolgo sem se vrtela v tehnikah, ki povečujejo samozavest in dvigujejo vibracijo in prav nobena nikoli ni dolgo zalegla. Bilo je nekaj olajšanja v določenem času, nikoli pa tiste masovne spremembe, ki bi mi spremenila svet in postavila vsa moja prizadevanja na pravo mesto.
Dokler mi terapevt, ki ga zelo spoštujem (mag. Andrej Debeljak) ni pokazal s čim so moje strani popisane. In da, dokler ne spremenim zapisa, ne bo nikoli drugače.
Če mogoče povem s primerom, bo lažje.
Jaz živim v Bohinju, ki je meni ljub kraj in predstavlja moj dom.
Imamo prelepo naravo, zanimive ljudi, 4 letne čase in veliko dežja. Naučila sem se živeti v teh pogojih in jih razumem in dojemam kot – NORMALNE.
Vsako leto se začne s pomladjo in nekako konča z zimo. In ta ritem mi je všeč, poznan, NORMALEN.
Ampak vseeno vem, da ne prav daleč stran obstaja svet, ki je mojemu popolnoma tuj.
Vem, da obstaja puščava. Vem, da tam živijo ljudje. Vem, da imajo svoj način preživetja. Vem celo kakšne podrobnosti, kot so na primer: pomanjkanje vode, zelenja, visoke temperature podnevi in nizke ponoči… Vseeno pa ne vem kako je tam živeti. Vsaj ne celo leto. Vse življenje.
Isto je z nami.
Če predolgo ali celo od vedno živimo v strahu, jezi in stresu, ne znamo živeti drugače.
Vemo, da je mogoče, vemo, da obstajajo ljudje, ki to znajo…
Mogoče celo posnemamo nekatere njihove rutine, vseeno pa nam v osnovi ta svet ostaja tuj.
Dokler nas nekdo ne nauči drugače.
Dokler nekdo ne reče: »Previdnost, je enaka strahu. Ta bolezen izhaja iz jeze. Ta bolečina kaže na take dogodke in misli. Drža telesa kaže, da težko izražaš svoja čustva, imaš težave z izražanjem svoje ženskosti, ne zaupaš, moški vlogi v sebi in se že celo življenje opiraš na moškega ob sebi….«
In ko se to zgodi, moramo mi pogledati resnici v oči, če želimo spremeniti naš zapis na teh prvih straneh. Naučiti se moramo nove »NORMALE«, da lahko zaživimo v svetu, ki si ga želimo. Ne kot opazovalci, temveč kot ustvarjalci.
Kar se tiče mene, sem morala podreti kar nekaj slabo ali celo napačno postavljenih temeljev, ki so zapisali na moje strani kot družinska zapuščina. To ne pomeni, da ne spoštujem svojih staršev in starih staršev.
To pomeni, da za svoje otroke želim drugačen svet.
Novo NORMALNO.
Kakšen je pa tvoj svet?
Pripravljen/a na spremembe?