V luči večine svetovnih dogodkov, ki se zgodijo zaradi človeškega ‘delovanja’, sem želela napisati nekaj idej in zamisli iz svoje prakse, iz pogovorov s prijatelji ali pogovorov s kolegi. Te ideje so v večini povezane s temi tremi besedami: strah, jeza, sovraštvo.
Naj pojasnim.
1 > STRAH NI SLAB, JE OSNOVNO BIOLOŠKO ČUSTVO
Beseda “strah” je postala modna beseda v krogih dobrega počutja, zdravja in samo-izboljševanja, zato jo brezskrbno razmetavajo.
‘Opusti svoj strah’
‘Postanite neustrašni’
‘Bojte se manj, storite več’
‘Osvobodite se strahu’
‘Brez strahu’
‘Bodi neustrašen’
(Hiter klik na Amazonu z besedo “strah” vam poda obilico naslovov!)
Toda brez tega osnovnega čustva, ki temelji v sami biologiji telesa, ne bi imeli signalov, ki bi nam sporočali, da nekaj ni varno. Ne bi vedeli, kdaj bežati, se boriti ali preprosto samo obstati, otrpniti.
Potrebujemo strah.
Toda v težave pridemo, ko ob svojem strahu otrpnemo in ostanemo v tem stanju.
Z drugo besedo bi lahko rekli, da strah zamrzne telo – zamrznjeni strah.
Ko se zataknemo v otrplosti, je res težko imeti dobro, trdno notranje znanje o tem, kaj je varno in/ali nevarno. Zato se lahko pojavi občutek strahu ob nečem, kar nam sploh ne predstavlja grožnje.
Ali pa se ne zavedamo, da nekaj morda ni varno, se temu približamo in preden se zavemo, smo spet v situaciji grožnje/nemoči.
*(V svetu travm temu pravimo ponovna travmatizacija.)
2 > JEZA JE BIOLOŠKA NUJNOST
Predstavljajte si mamo medvedko brez jeznega odziva, ko bi se nevaren plenilec približal njenim dragocenim majhnim mladičem? Nemogoče si je predstavljati, kajne?
Tako kot strah je tudi jeza ključna za naše preživetje.
In vseeno nam kot ljudem velikokrat primanjkuje vajeništva, da bi mojstrsko vedeli, kako čutiti in predelati to močno čustvo in vseobsegajočo telesno izkušnjo.
Nimamo tako preprostega mehanizma kot živali v naravi. Grožnje v divjini so veliko bolj črno-bele. V “divjini človeške vrste” je več odtenkov sive (ter vijolične, rdeče, modre in zelene).
Bistvo je naslednje: učili so nas, da je kakršno koli izražanje jeze in intenzivnosti, ki prihaja z jezo, slabo.
Mnogi od nas imamo bodisi:
- a) privzeto stanje, ki potlači in zanika našo jezo, bodisi,
- b) privzeto stanje, ki gre ‘izpod nadzora’ in ga spremeni v bes ali še huje, sovraštvo.
3 > SOVRAŠTVO NI BIOLOŠKO ČUSTVO
S humanističnega vidika in glede na to, čemu sem bila priča, je sovraštvo stranski produkt napačne presnove naših osnovnih energij za preživetje: čustev strahu in jeze.
Ko ne moremo predelati svojega strahu in intenzivnih čustev, ki sledijo, kar pomeni jezo in/ali žalost, se ta čustva zanikajo, zakrinkajo in/ali potlačijo.
(Pomislite na vse zahodne družbene izreke, ki nas učijo, kako naj se znebimo tega: nadenite si svoj igralski obraz, ali izraz v redu sem, ali bodite pozitivni, ali odpustite, ali ne jezite se.)
Vsa ta biološka energija se odbije nazaj v vas. Kar pošteno zmede telo.
Rezultat? Iščete nekoga ali nekaj, kar bi lahko krivili ali sovražili. Ves čas se ozirate okoli sebe, ker je pogled vase včasih nevzdržen.
Prijatelj mi je nedolgo nazaj, ko sva klepetala o tej temi in nedavnem porastu energije ‘sovraštva’ do begunske krize in priseljencev in domnevnih terorističnih napadov, rekel:
“Jeza, povezana in prepletena s strahom, ki ni bil nikoli občuten in pravilno predelan ter je obtičal v človeku, se spremeni v sovraštvo.”
Strah in jeza sta v kontinuumu. Potrebujeta drug drugega.
SODOBNE DUHOVNE OBVODNICE
Ker smo zanemarili, da bi sebe in naše otroke naučili učinkovito predelati svoj strah in jezo, smo se znašli v tem, kar imenujemo sovraštvo. Namesto tega svoj strah in jezo ‘obvladamo’ s kopico pomirjujočih praks, ki odvrnejo intenzivnost in ustvarijo težnjo po zasvojenosti z vsemi temi praksami. Na koncu služijo samo temu, da nas otopijo in povzročijo, da se izogibamo vsemu, kar je povezano s predelavo strahu in jeze.
»Dvig zavesti« brez znanja o delovanju duše in telesa nam ne pomaga pri zdravljenju, ampak nam le pomaga, da ostanemo daleč od naših resničnih notranjih situacij, občutkov in čustev.
Tukaj posplošujem. Poznam nekaj uspešnih terapevtov, ki v svojo prakso vključujejo tehnike za povezovanje “duh-telo” z zelo drugačnega vidika. Te tehnike vključujejo fiziologijo travme in okolja v povezavi z našo biologijo.
Torej, če uporabljate meditacijo in/ali kakšno drugo obliko prakse, ki temelji na sočutju, da bi se poskušali umiriti, ne da bi prej pravilno predelali, presnovili in integrirali vznemirjenost, tesnobo, strah in jezo, potem to le še dodatno zaslepi vaš svet.
Ne pozabite, vsak od nas je majhna celica tega planeta in zadrževanje vse te ‘energije’ v sebi je po mojem prepričanju različica onesnaževanja okolja.
Nekateri so to nerafinirano različico zavesti in prakse duha in telesa, ki jo spremljajo, poimenovali “duhovni obvod” in s tem se vsekakor strinjam.
TOREJ, NAZAJ K TRENUTNEMU STANJU STVARI V NAŠEM SVETU…
Da, trenutno je veliko stvari, zaradi katerih se je včasih potrebno malo jeziti in morda se zdi, da moramo za boj proti vsemu sranju, ki lebdi naokoli, kot prvo obrambno linijo vnesti veliko pomirjujočih in prijetnih pomirjujočih dejanj, ampak klin-ac. To NI prava pot.
Če je v vas energija, ki je jezna zaradi stvari, pa naj bo to globalno ali na vašem dvorišču, morate to sranje predelati.
Ne filajte že tako polne malhe.
Šele ko ga predelate, lahko sedite in — STE. ZELO. MIRNI.
Ker je res težko sedeti in biti pri miru, ko vsa tista nepredelana čustvena energija plava v tebi.
Zato je toliko ljudem težko sedeti pri miru in meditirati; da bi umirili svoj um. Sistem ni pripravljen na to napredno prakso. Lahko se ujamemo v past, če ga poskušamo prisiliti, da se umiri, ko še ni pripravljen na to.
Čeprav je meditacija kar nekaj let nazaj presvetlila moje življenje nikoli ni odpravila jedrnega vzroka mojih nepredelanih strahov in skritih trigerjev, ki so se mi vedno pojavljali.
Simptomi, ki z najboljšo prakso prehrane gibanja in meditacije še vedno niso hoteli zapustiti mojega telesa, so me pripeljali do novih rešitev.
Zame je moja različica čuječnosti daleč od uma: biti v svoji biološki pravici po rojstvu (svojem telesu) in dejansko čutiti svoja čustva in občutke.
To pomeni, predelati energijo, ki je v notranjosti, da ne postane strupena. Ker to bo, če je ne bom predelala. Ne bom zanikala ali odvrnila to kipenje prvinske energije. Ne glede na to, kako grozno, gnusno ali boleče je lahko.
Kaj pa ti? Kako ti gre, ko vidiš, da je naš svet še bolj razdeljen?
Pravzaprav verjamem, da se moramo zavihteti daleč čez to mejo, preden se lahko vrnemo nazaj in najdemo harmonijo. Z vsem srcem verjamem, da bo pravilno predelovanje našega kolektivnega strahu in jeze v veliko pomoč svetovni zavesti in zdravljenju.
TUKAJ JE NEKAJ OSNOVNIH VPRAŠANJ, KI JIH JE TREBA RAZMISLITI:
- Kako ste v preteklih letih v sebi obdržali svoje prvinske energije in nagone za preživetje?
- Kako ste si nadeli srečen obraz, ko ste v resnici umirali znotraj ali bili v ogromnem čustvenem nemiru? Kako vam je to pomagalo? Kako vam je to škodovalo? Ste se tega naučili že zelo mladi? (Namig: večina nas se je.)
- Ali veste, kako delati s tistimi prvinskimi biološkimi energijami?
- Ali pa jih, tako kot mnogi, preprosto potisnete globoko dol in upate, da bodo kar izginile in se raztopile? (Mimogrede, ne bodo. Vrnile se bodo v obliki, ki bo strupena za vas.)
DA KONČAM Z OPOMBO, KI SE MORDA ZDI KLIŠEJSKA, VENDAR JE DEJSTVO:
VSI SMO ENO.
Ljudje se vedno sprašujejo: kaj lahko storim, da pomagam v teh svetovnih krizah, ko sem samo ena oseba?
Tukaj je odgovor: poskrbite za strupenost, ki morda sedi in kipi v vas. Naredite vse, kar je potrebno, da pridobite znanje o delu s svojimi biološkimi energijami. To bo pomagalo našemu planetu.
Res je tako preprosto. Težji del je imeti pogum, da se soočite s čustvi in občutki, ki ste jih pustili za seboj in jih prezrli, ter jih izkusili.
Ampak to je popolnoma izvedljivo in ga toplo priporočam.
Hvala, ker ste to prebrali. Vesela bom, če delite to s kom posebnim.
Kako navigirati z razmerji govorim tudi v blogu TUKAJ.
Tvoja, Mateja