In z občutkom ne mislim samo na čustva.
Mislim na to, da lahko resnično ZAČUTITE svoje telo, svoje občutke, svojo notranjost: kaj počne vaša biologija.
Tukaj bom delila osebni zapis iz mojega dnevnika kako sem se počutila 6 let nazaj, ko se je moja pot ozdravitve šele začela. Ja, vse se začne z priznanjem, da nekaj ni več ok.
Z zavedanjem.
»Moja pot 1. dan:
»Mateja, kaj se dogaja? Kaj je narobe? Kako, da se počutiš tako? To ni več normalno……«
Samogovor, ki se je odvijal v moji glavi je postajal vedno bolj oglušujoč. Nisem človek, ki brezskrbno tava po svetu in sprejema vse kar mu je dano. Ne. Naučena sem bila, da se je za marsikaj v življenju treba boriti. Da moraš marsikaj potrpeti. Da moraš vztrajati in riniti naprej.
In mogoče, samo mogoče sem zaradi teh lastnosti prišla do rešitev.
Stisnjena v kot pod tušem s potoki solz na obrazu in veliko praznino v prsih.
Še zdaj vidim zlomljeno sliko sebe in čutim to neskončno brezno. Bilo je kmalu po porodu mojega tretjega otroka. Možgani so mi ves čas begali od ene trapaste misli, do druge in na koncu od preobilice nesmisla ugasnili. Moj pogled je postajal prazen. V daljavi sem slišala jok otroka. Mojega otroka. Ko sem se ozrla je bil na tleh pred tuš kabino in neutolažljivo jokal (tja sem ga položila, da si vzamem čas za tuš). Jaz pa kot da ne morem premakniti niti celice v svojem telesu. Ni me bilo tam. To vem zdaj. Šla sem.
In takrat me je zadelo. Verjetno imam poporodno depresijo. Vsaka 3. mamica jo ima skoraj.
Točno to, česar sem se bala, se mi dogaja. Če lahko gledam otroka, kako joka in ne čutim ničesar, potem mora biti to to. Ojoj! Do kam sem se pripeljala.
Ko je preblisk minil, so oči spet odtavale. Tokrat so se ustavile na rokah. So to moje roke. Morajo biti, če so pri meni. Ampak zakaj jih ne čutim? Čisto tuje so mi bile.
In v tistem trenutku sem se vprašala: »Kaj še ne čutim?«
Vse imam. Moža, družino, otroke, ki so zdravi, hišo, avto, službo, vrt… Vse!!!!! Zakaj nisem srečna?
Kako se sploh čuti sreča?
Kje jo čutiš?
Bolj kot sem iskala, več panike se je pojavljalo. Otrok pa je še vedno jokal. Kričal. Kot bi vpil name: «Zakaj me ne slišiš?«
Moje roke pa so še vedno ostajale prazne, tako kot glava in ogromna praznina v srcu.
S težavo sem se dvignila na noge in premaknila telo. Saj bo. Zdrži še malo. Boš že našla rešitev. Samo išči.
»Kdor išče ta najde…« Stavek, ki mi je odzvanjal v daljavi.
Obrisala sem mokro kožo, navlekla nase pretegnjeno trenirko in dvignila otroka. Krivda, ki je zasula mojo bit mi je skoraj spodnesla tla pod nogami.
»Kaj se pa grem? Tako ne bo šlo več naprej. Nekaj bom spremenila…… »
Toliko ljudi poskuša premakniti, preoblikovati in spremeniti svoje stvari – svoje škodljive navade ter stare čustvene in fizične bolečine iz preteklosti (aka: travma), brez potrebnega znanja o prvih korakih. O temeljih.
In ravno zaznavanje, čutenje ali z eno besedo zaznavni čut, kot ga rad poimenuje dr. Peter Lavine, je eden od temeljev, na katere postaviš svoj proces zdravljenja.
Postali smo kultura brezčutnikov. Na žalost.
In ta epidemija ne-občutkov je vzporedna z nekaj drugimi epidemijami, in sicer s tema dvema:
Travma in kronični stres.
S kroničnim stresom mislim na klasično “vedno vklopljeno” in “hitro-hitro-hitro” vsakodnevno življenje, ki v resnici nikoli ne pušča časa za umirjenost, počitek in regeneracijo. Da ne omenjam vedno večjih zahtev po delovanju in produktivnosti pri višjih stopnjah.
Na ta način se naše zaznave počasi ugasnejo. Kako pa jih prižgemo nazaj in zakaj je to sploh pomembno, pa v naslednjem blogu.
Če si želiš pogledati več o ustvarjanju novih navad si poglej tale zapis:
https://www.zdravjevdlani.si/ne-mores-graditi-na-pokvarjenih-stvareh/
Tukaj si lahko pogledaš, kako z majhnimi koraki prideš do boljšega počutja:
https://www.zdravjevdlani.si/majhni-koraki-do-zdravja/
Za vse, ki še niste pripravljeni na obširnejše delo s svojo podzavestjo, je tukaj ena najboljših fizikalnih tehnik, ki jo imaš lahko na dosegu svojih rok – VENTUZE.
Več si preberi tukaj in se prijavi v kontaktni obrazec:
https://www.zdravjevdlani.si/tecaji/tecaj-masaze-z-uporabo-ventuz/